četrtek, 15. december 2016

Dojenčkov dnevnik: Nejin šestnajsti teden


Koliko sem stara: 16. tednov

Dojenje: Ko se dojiva, se moram z njo umakniti nekam na samo, saj jo vse zanima. Če nekdo pride v sobo, se  se takoj začne ozirati okoli in nekaj časa opazuje tisto osebo, preden se spet začne dojiti. Doji se samo, ko je lačna. Če se je v preteklosti hotela uspavati na dojki, ko je bila zaspana, je sedaj čisto drugače. Redko zaspi med dojenjem, tako da se tudi zvečer drugače uspavava.

Spanje: Čez dan je Neja pravi mali utrujenček. Zjutraj se vedno zbudi dobre volje, a že po uri in pol /dveh postane zaspana. Če nismo na sprehodu, spi nekje pol ure. Ko je utrujena, začne na ves glas jokati, sploh zvečer. Zvečer se po kopanju ali umivanju vedno podojiva, a če zadrema, se med prestavljanjem v posteljico vedno zbudi in začela jokati. Največkrat pa po kopanju zadrema za pol ure in se nato zbudi. Ta teden sva tako hodili spat okrog pol desetih, v sredo celo ob polnoči. To niti ne bi bil tak problem, če ne bi večino večerov prejokala. Ni mi preostalo drugega, kot da sem jo nosila po hiši in skušala uspavati. Ko je končno zaspala, je potem spala kar nekaj ur v kosu do petih /šestih zjutraj, ko je bil čas za prvi podoj, nato pa potegnila spanec nekje do devetih ali desetih (seveda z obveznim zbujanjem na eno uro za desetminutni podoj). 

Zanimivosti: V nedeljo dopoldan se je sama obrnila s hrbta na trebuh. Prav šokirana sem bila, ko sem prišla v spalnico in jo našla na trebuhu, v položaju za pasenje kravic. Za nekaj minut sem jo pustila samo in v sosednji sobi do konca pripravljala darilo za akcijo Božiček za en dan (manjkala je še etiketa), ki smo ga popoldan odpeljali na zbirno mesto, ko se je obrnila. Seveda je bil to zanjo ogromen dosežek in to je pomenilo ogromno ponovitev od tistega trenutka naprej. Na začetku jo je še zanašalo nazaj na hrbet in se je morala kar potruditi, da se je obrnila, a do večera je obvladala zadevo in se obrnila v prvem poskusu. Ker se sama še ne more premakniti v tem položaju, niti seči za stvarmi, seveda po petih minutah sledi huronski jok. Po dveh dneh je tudi ugotovila, kako se lahko obrne nazaj na hrbet. Sicer ne vem, ali je bilo zgolj naključje, ker ji uspe le redko. Od nedelje je seveda večino časa na trebuhu. Še v posteljici se skuša obrniti, ampak je bolj težko, ker ima povzdignjen jogi. Najbolj pa mi je seveda smešna, da ko je utrujena, se najprej obrne na trebuh in šele takrat začne jokati.

Kaj je bilo ta teden najtežje? Zagotovo uspavanje. Drugače kot v vozičku ali na rokah ni hotela zaspati. Ko je postala zaspana, je vedno začela glasno jokati in včasih sem jo le s težavo pomirila. Že po očeh se ji je videlo, da je zaspana, a ko sem jo vzela v naročje, jo je zanimalo vse drugo, samo spanje ne. Najhuje je bilo zvečer, ko je prejokala po dve uri skupaj, preden je zaspala. Čeprav sem ji pela, šuškala, jo nosila po hiši, cartala, včasih ni pomagalo nič in je samo jokala. Na koncu sem že jaz jokala z njo in razmišljala, ali sem res tako slaba mama, da ne znam več pomiriti svojega otroka. Nimam pojma, kaj jo je mučilo. Kolike zagotovo ne, ker z njimi ni imela nikoli težav. Mogoče je bilo za slabo razpoloženje krivo cepljenje ali pa ji je na razpoloženje vplivalo mrzlo, megleno vreme (sem že npr. prej opazila, da je bila ob dnevih, ko je zunaj ves dan deževalo, precej slabše volje kot po navadi).

Kaj je bilo ta teden najlepše? Kljub temu da je bila ta teden slabše bolje kot po navadi, pa je imela čez dan obdobja, ko se je nasmihala. Najlepše je, ko se začne sama od sebe smejati na glas. Po navadi se glasno smeji, ko jo poljubljam po celem telesu ali med umivanjem, zadnje čase pa tudi, ko se začnem jaz na glas smejati.

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig