sobota, 21. januar 2017

(Ne)bloganje

Nikoli nisem bila ena tistih, ki bi se usedla za računalnik, v nekaj minutah zbrala svoje misli, spisala objavo, jo prebrala za seboj in po pol ure ali eni uri objavila. Misli mi stalno švigajo sem ter tja. Nekaj napišem, se spomnim nekaj drugega, zbrišem, dopišem, preberem, spremenim. Včasih lahko traja ure, preden kliknem na gumb Objavi. O tem, koliko časa porabim za lepotne objave, pri katerih me čaka še urejanje celega kupa fotografij, raje ne govorim.

Za pisanje imam ogromno idej. Vsakič znova me komentar na Facebooku, srečanje s prijatelji, prebiranje člankov na internetu spodbudi k mislim in da ideje za nove objave. Tako nastajajo osnutki, a kaj, ko večinoma ostajajo le to - osnutki. Že nekaj mesecev imam pripravljenih ogromno fotografij za lepotne objave, spisanih kar nekaj osnutkov na temo starševstva, a odkar ima Neja nočne ure, mi nikakor ne uspe sesti za računalnik in jih v miru dokončati. Ko končno zaspi, sem preutrujena, da bi še lahko razmišljala in grem kar spat.

Ko sem se odločila za pisanje tega bloga, sem vedela, da to ne bo lahka pot. Objave, kot sem jih pripravljala na prejšnjem lepotnem blogu, so mi vzele ure in ure pripravljanja, pisanja, urejanja in fotografiranja. To je pomenilo tudi aktivno spremljanje soblogerk in kozmetičnih novostih, za kar pa mi sedaj primanjkuje časa. Še vedno spremljam lepotne soblogerke na Facebooku in z veseljem prebiram objave, ki jih zasledim tam, a na žalost mi ne uspe prebrati vsega in ostati na tekočem z vsemi novostmi.

Čeprav si želim, da bi mi uspelo dokončati vse objave, ki čakajo na svoj trenutek pod osnutki, pa se zavedam, da trenutno doživljam najlepše trenutke svojega življenja. Neja raste, vsak dan se nauči nekaj novega in preživljanje časa z bitjem, ki sem mu dala življenje, so zame popolni trenutki. 

Blog je pogosto v mojih mislih. Je nekaj, kar je samo moje, kar me veseli, sprosti in vem, da bo enkrat v prihodnosti že prišel trenutek, ko mi bo uspelo pogosteje objavljati oz. mi bo uspelo objaviti še kaj drugega, kot le tedenski dojenčkov dnevnik. Le da mogoče ta trenutek še ni zdaj. :)


SHARE:

1 komentar

  1. Uh, kako te razumem... jaz sem rabila precej časa, da sem se zorganizirala in začela bolj redno pisati. Zdaj ko mi čez dan spi 2 uri v kosu, lahko kaj naredim, pa spat ga probam dat že okoli 8. ure zvečer in mi tako ostane tudi nekaj časa. Ampak je pa tudi on na začetku precej pozno hodil spat in slabo spal čez dan in vem... preprosto ti ne znese. Boš se že vpeljala, ko bo čas. ;)

    OdgovoriIzbriši

Blogger Template Created by pipdig