ponedeljek, 20. februar 2017

Mami, ustavi se!

Dopoldan, ura 11.30. Prideva s sprehoda. Jo slečem, previjem in podojim. 11.55. Pustim jo v varstvu pri prababici, pri kateri uživa in grem pripravljat kosilo. Pri sebi je žal ne morem imeti, ker kuhamo na štedilniku na drva in mali hitro postane vroče ter začne jokati. Pri prababici pa itak uživa, saj ima tam prostor za kotaljenje in igranje. 12.20. Končno je hrana na štedilniku. Za malo zelenjava za kašico in za nas krompir za dödöle. 12.30. Grem pogledat, kaj počne mala. Ko me vidi, plane v jok in si začne tlačiti roke v usta. Si lačna? Ponudim dojko. Zagrabi kot nora in se spet doji 20 minut. Vmes razmišljam samo o loncih na štedilniku, zato prababi preveri krompir, da se mi ne bi slučajno osmodil. Po dojenju preverim zelenjavo za Nejo in korenček je še vedno trd. Naložim več drv, čeprav že pošteno gori in imam na čelu potne srage od vročine, a hrani kot da ni mar za to. Čez nekaj minut pride prababica in reče, da misli, da se je Neja pokakala. Letim preverit in seveda, plenička je polna. Greva v spalnico, jo slečem, operem ritko, zamenjam pleničko. Med previjanjem čeblja in se smeji, jaz pa kot robot menjujem plenico in oblačim hlačke. Razmišljam samo o hrani na štedilniku, o ostalih družinskih članih, ki že godrnjajo, da so lačni in upam, da se mi kaj ne zažge. Previta je, letiva dol, da skuham do konca. Na sredi stopnic rigne. Ustavim se in počakam nekaj sekund, če bo bruhnila. Nič. Ko naredim naslednji korak, pa se "smetana" kar usuje iz nje. Pobruha sebe in mene. Greva nazaj gor, da jo preoblečem. Dedi malce zadrema in ko se zbudi, začne godrnjati, če še ne bomo jedli. Zavijem z očmi in pograbim malo. Ko jo odložim pri prababici, da bi do konca skuhala dödöle, začne jokati. Ji naredim kašico, posedem v naročje in mala kar hlasta za žlico. Ko se naje, je zadovoljna. 13.30. Babi se vrne iz Maribora. Še niste jedli, vpraša. Dedi začne spet godrnjati. Razložim celo štorijo z malo, a on misli samo na hrano. Skuham do konca, vmes operem posodo, v kateri sem kuhala Neji zelenjavo, in ob 14h končno sedimo za mizo in jemo. 

Po kosilu operem posodo, se uležem z malo na posteljo in razmišljam: 

Mami, USTAVI SE. Ne hiti tako. In ne sekiraj se zaradi drugih. Skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Naj godrnjajo, odrasli lahko počakajo. Saj znajo poskrbeti zase. Posveti se svojemu otroku in za hip pozabi na vse ostalo. Tvoj otrok ne bo večno dojenček, raste iz dneva v dan. Najbolj te potrebuje sedaj. Nisi ti kriva, če ne razumejo, da ne zmoreš vsega naenkrat in da je zate na prvem mestu tvoj otrok.

Mami, USTAVI SE. Poljubi svojega otroka, nasmehni se mu, mu kaj povej in se poigraj z njim. V miru opravi vajin ritual. Uživaj v majhnih trenutkih s svojim dojenčkom, poslušaj njegovo čebljanje, božaj mehka lička, nariši mu nasmeh na obraz. Za hip odmisli vse drugo in ne tavaj v mislih. Bodi tu, sedaj.

Mami, USTAVI SE. Ne hiti. Stisni svoje dete k sebi in mu povej: Rada te imam!

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig