četrtek, 20. april 2017

Moja porodna zgodba


V času nosečnosti sem najraje od vsega prebirala porodne zgodbe. Priznam, da me je bilo izredno strah poroda. Čeprav sem se trudila razmišljati pozitivno, me je bilo strah, da bo šlo kaj narobe. Ko danes pomislim na svoj porod, se zdim sama sebi smešna, a ko si prvič noseča, si v glavi predstavljaš raznorazne scenarije, saj si brez izkušenj in ne veš, kaj lahko pričakuješ. 

Rok sem imela 17. avgusta. Dva dni prej smo imeli proščenje in doma smo gostili 30 ljudi, zaradi česar sem bila ves dan na nogah in v gibanju, energije pa sem imela za izvoz. Prepričana sem bila, da bom rodila nekaj dni po roku. V sredo ponoči sem začela spodaj čutiti rahle bolečine, kot da bi imela rahle menstrualne krče. Sicer sem se budila pogosto, ker sem ponoči na eno uro hodila na stranišče, a tem bolečinam nisem posvečala prevelike pozornosti. Čez dan so se popadki samo stopnjevali. Ker je bil Erik v službi, sem ga zelo pogrešala ob sebi (hormoni so mi delovali na polno), veliko sem se sprehajala gor in dol po hiši, saj sem bila precej nemirna. Popadke sem imela sicer na 10 minut, a so se čez dan stopnjevali in babica ter mama sta me vztrajno prepričevali, naj grem v porodnišnico, da me pregledajo in vidijo, kaj se dogaja z mano. Kot prvorodka sem bila popolnoma zmedena, nisem bila prepričana, če je že čas za odhod ali ne, in na koncu me je družina seveda prepričala, da je najboljše, da se odpravim v porodnišnico. Tam me je babica priklopila na CTG, ki pa ni pokazal popolnoma nič, kljub temu da sem popadke čutila na nekaj minut. Pregledala me je še zdravnica, ki je ugotovila, da sem odprta šele 1 cm, toda kljub temu so me zadržali v porodnišnici na opazovanju. 

Ko danes pogledam nazaj, mi je seveda žal, da sem se dovolila prepričati, da grem v porodnišnico, saj sta bila ta dva dneva zame polna čustvene napetosti. Bila sem sama s svojimi mislimi, ob sebi sem pogrešala Erika in dejansko bi mi bilo lažje, če bi popadke predihavala doma, z Erikom ob sebi. Dopoldan in popoldan sem hodila na CTG, ki je začel kazati popadke, toda bili so neredni, čeprav se je meni zdelo, da so vedno močnejši. Iz srede na četrtek sploh nisem nič spala, na eno uro sem hodila na stranišče, hoja pa mi je hkrati pomagala, da sem lažje prenašala popadke. V četrtek proti večeru pa sem začela čutiti popadke na manj kot pet minut, zato sem prosila sestro, če bi me lahko kdo pregledal, saj je bil ta dan dežuren zdravnik, ki ni pregledal niti mojih rezultatov CTG-ja. Babica je bila ravno v porodni sobi, saj so opravljali carski rez. Ko se je vrnila, me je priklopila na CTG, ki pa ni pokazal nič posebnega. Bila je tudi malce nesramna, saj mi je vztrajno zatrjevala, da so to mili popadki, tako kot krči ob menstruaciji in da so popadki ob porodu desetkrat hujši. Meni se nikakor ni zdelo tako, saj so moji krči ob menstruaciji dosti bolj blagi in tudi pri porodu se mi popadki niso zdeli dosti bolj intenzivni (zdeli so se mi mogoče trikrat močnejši, me je pa bolj zdelalo to, da so bili pogostejši in jih nisem mogla v miru predihati kot te). Ob devetih se je menjala smena. Druga babica me je pogledala, ugotovila, da sem odprta za tri prste in se odločila, da me odpelje v porodno sobo. Poklicala sem Erika, ki se je že odpravljal spat, saj je vstajal ob petih za službo, naj hitro pride, saj se začenja akcija.

Z babico sva odšli v prvo nadstropje, kjer so sobe s CTG-ji in porodne sobe. Tam sem se stuširala, babica je opravila klistir, nato pa sem pred odhodom v porodno sobo dobila še injekcijo s protibolečinskimi sredstvi, saj se nisem odločila za epiduralno. Ob pol enajstih me je babica priklopila na CTG. Do takrat so se popadki spet umirili. Ker mi voda ni odtekla, je babica predrla plodovnico in naju z Erikom pustila sama. Eno uro sem ležala na enem boku, nato pa sem se obrnila na drugega. Ob polnoči sem dobila umetne popadke in takrat se je akcija res začela. Popadki so postajali intenzivnejši in pogostejši in Erik, ki je prej na pol dremal na stolu, me je sedaj prestrašeno opazoval. Po nekje pol ure se je Neja spustila po kanalu in šest minut čez pol eno je privekala na svet. Najhujši trenutki med porodom so mi bili tisti, ko je celo telo čutilo, da mora potiskati, jaz pa nisem smela potiskati, ker je imela Neja okoli vratu ovito popkovino in jo je morala babica odstraniti. Takoj po porodu sem Nejo dobila na prsi. Z Erikom sva se smeje spogledala in na obrazu se mu je risala sreča, še toliko večja, ker si je on celo nosečnost srčno želel deklice. Prerezal je popkovino, jaz pa sem porodila še posteljico. 

Po porodu sem bila polna energije, čutila sem tak adrenalin, da bi lahko kar maraton pretekla. Nisem imela pripravljenega porodnega načrta, toda lepšega poroda si ne bi mogla želeti. Vse skupaj je potekalo hitro, nisem bila ne raztrgana ne rezana (česar sem se potihem bala), Neja je bila zdrava. Zdelo se mi je neverjetno, da je končno tu, ob meni in ne več v mojem trebuščku. Do jutra sploh nisem zatisnila očesa, saj sem jo lahko le opazovala in se čudila, da sva midva z Erikom ustvarila nov čudež življenja.

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig