ponedeljek, 01. maj 2017

Prvič narazen

Foto: NLP studio


Bolj se je približevala sobota srečanja mami blogerk, bolj me je stiskalo pri srcu. Čeprav sva z Nejo že bili ločeni za nekaj ur, to ni nikoli trajalo dlje kot dve, tri ure, pa še takrat je po navadi šla babica z njo na sprehod in je večino tega časa prespala. Tokrat pa sem vedela, da bova ločeni za najmanj pol dneva, če ne še dlje. Samo srečanje naj bi trajalo tri ure plus vožnja, ki v obe smeri vzame od štiri do pet ur. Ampak bila sem trdno odločena, da dogodka ne zamudim, tako Neja kot jaz pa bi nekajurno ločitev že nekako preživeli. Navsezadnje ima Neja poleg mame tudi ljubečega očeta, tete in strice, ki jo obožujejo in stare starše, ki bi vse naredili za njo. 

Vedela sem, da jokala zato, ker bi me pogrešala, ne bo, saj je rada v družbi. Odkar se plazi, pa jo itak vse zanima in se hitro zamoti in zaposli. Moji največji strahovi so se gibali okrog hrane. Še en teden pred dogodkom je pojedla bolj malo goste hrane, stekleničke pa ne mara, ker je itak nikoli nismo hranili po njej. Nekaj dni pred dogodkom pa je začela lepo jesti tako malico kot tudi kosilo in večerjo, zato sem si oddahnila, da lačna zagotovo ne  bo. Kot naročeno pa ji je dva dni pred dogodkom začelo teči iz nosu in posledično je prišlo do protestiranja pri gosti hrani. Čeprav me je vse skupaj malce prestrašilo, pa sem zaupala sebi in njej in bila prepričana, da se ne bo pustila lačne.

Soboto sem pričakala z vznemirjenjem in veseljem in čeprav sem se imela v Ljubljani lepo, sem neznansko pogrešala svojo deklico in si jo želela ob sebi. Bolj se je dan bližal koncu, bolj mi je bilo hudo in na koncu sem se že zjokala, ker sem si jo tako močno želela objeti. Prvič sva bili ločeni skoraj 12 ur (od doma sem odšla ob sedmih zjutraj in se vrnila po šesti popoldan) in na koncu se je izkazalo, da je bilo hudo samo meni, saj me Neja sploh ni pogrešala. Ko me je zagledala, se mi je nasmehnila in me pozdravila, kot da bi bila ves dan ob njej. Tudi, ko sem jo stisnila k sebi, jo je bolj zanimalo dogajanje okoli nje. Ah, ta moj mali falot. Čez nekaj časa se je ob pogledu očitno spomnila, da se nekaj časa ni dojila in je začela jokati. Dragi mi je povedal, da je bila ves dan dobro razpoložena, lepo je jedla, spila veliko tekočine, spala pa dvakrat po dve uri (ko sem jaz doma, je že 45 minut spanja luksuz). Sva se pa zato midve zvečer pocrkljali in skupaj zaspali, saj me je po napornem dnevu zmanjkalo že ob osmih zvečer. 

In česa me je naučila ta izkušnja? Da si lahko tudi mame brez skrbi privoščimo nekaj ur ali pa celo ves dan zase, saj so za naše otroke tu očetje in preostali družinski člani, ki jim lahko zaupamo, da bodo v tistem času poskrbeli za njih.

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig