torek, 16. maj 2017

Svojim dojenčkom premalo zaupamo



Naši dojenčki počasi rastejo, učijo se novih stvari in vedno bolj so radovedni. To s sabo prinese marsikaj zanimivega, veselega, pa tudi neprijetnega. Ko dojenčki odkrivajo stvari, pride do prvih padcev, bušk, zaletene hrane, ko nas mamice kar stiska pri srcu in prestrašene držimo in opazujemo dojenčka, da se mu ja ne bi kaj zgodilo. Če ne živimo sami, pač pa z babicami in dedki, pri katerih je stopnja prestrašenosti še desetkrat večja, pa je mera popolna.

Prvo leto največ časa preživimo z dojenčki preživimo mame in me jih tudi najbolje poznamo, toda včasih se mi zdi, da dojenčkom premalo zaupamo. Vsak dan je sto vprašanj v raznih Facebook skupinah. Ne upamo jim dati hrane v koščkih, ker se bojimo, da se bodo zadušili. Bojimo se, da če jih bomo preveč nosile, se bodo razvadili. Ko se začnejo postavljati na noge, smo ves čas na preži in jih držimo, da se ne bi udarili. Pa ni potrebe po tem. Buške so del dojenčkovega življenja in dojenčki se morajo sami naučiti obvladati svoje telo ter sami spoznati, da če padejo in se udarijo, boli. 

"Ne pusti ji, da bi se plazila tja, spodrsnilo ji bo in se bo udarila." "Glej, kam se plazi, primi jo, da se ne udari." "Dviguje se ob mizi, primi jo, ker bo padla." "Drži jo, ko se dviguje, da se ne udari." "Drži jo, ko stoji, da ji ne spodrsne." "Ne dajaj ji žemljice za glodati, zaletelo se ji bo." "Zdaj bi jo že lahko začela učiti hoditi."

To je le nekaj izmed "pametnih nasvetov" mojih sorodnikov, ki jih poslušam vsakič, ko gre Neja po svoje in raziskuje po hiši. Včasih se z Erikom sarkastično sprašujeva, če naj ji kupiva kletko in jo zapreva v njo, da se ji ja ne bo kaj zgodilo. Ko sva z Nejo sami, ji pustim, da se sama uči, kako obvladovati svoje telo. Seveda sem zraven, pazim, če je kje oster rob, stražim, če bo potrebna tolažba, toda ne omejujem je in zagotovo je ne držim, ko se ob pohištvu dviguje na noge. Verjamem, da sama ve, koliko zmore in tako ji tudi želim pustiti, da se bo sama naučila hoditi (babice in dedki bi radi malce prehitevali, saj jo želijo učiti hoditi, odkar stoji, toda jaz tega ne dovolim!). Mnenja sem, da se dojenčkov ne uči hoditi, pač pa se jim dovoli, da sami storijo prvi korak, ko so pripravljeni na to.

Dojenčki so pametni. Ko so pripravljeni, se sami naučijo, kaj in kako. Neji sem pustila, da se je sama naučila plaziti, sedeti (nikoli je nisem posedala), postavljati na noge in nikakor je ne mislim učiti hoditi. Ko bo pripravljena, bo že šla. Ampak včasih se mi zdi, da je Sizifovo delo to dopovedati starejšim. 

Tudi pri hrani je bilo isto. Neja je kaj hitro pokazala, da je kašice ne zanimajo preveč oz. jih poje pogojno, najraje pa ima, če lahko sama kaj žuli. Tako sva že kmalu po šestem mesecu začeli s sadjem, žemljico (s katero sem uvajala gluten) in keksi, ki jih je jedla sama. Na začetku seveda ni šlo gladko, večkrat sem imela občutek, da se bo zadušila, toda danes, pri devetih mesecih hrano v kosu poje sama, brez težav. Tako jo ima tudi najraje. Bog ne daj, da bi videla žličko, ker se začne samo obračati stran in drži usta zaprta, kot bi jih zalepila skupaj z lepilom. Ravno včeraj sem ji skuhala kus kus in veliko bolj zanimivo ji ga je bilo nositi v usta z roko, kot pa ga jesti po žlički. Seveda pa družinski člani paničarijo, težko gledajo Nejo, ko je koščke, in ko si ugrizne malce večjega, že kričijo, naj ji ga vzamem ven.

V zadnjih devetih mesecih sem se naučila dve stvari: ne kompliciraj in zaupaj svojemu dojenčku. Draga mamica, opazuj svojega dojenčka in na ta način boš točno vedela, kako poskrbeti zanj. Le zaupaj mu!


SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig