nedelja, 04. junij 2017

Najina zgodba o dojenju



O dojenju je bilo napisanega že veliko. V tej objavi vam ne mislim pametovati in soliti pameti, saj se mi zdi, da je dojenje stvar vsake posameznice in tudi, če se katera odloči, da ne bi dojila ali pa dojenje preprosto ne steče in svojemu otroku ponudi adaptirano mleko, je to njena odločitev. Bi pa rada z vami delila najino zgodbo z dojenjem. 

"Zakaj bi dojila, to je brez zveze."
Da bom dojila, sem se odločila že v času nosečnosti. Nekako se mi je zdela boljša opcija kot adaptirano mleko, predvsem s finančnega vidika. O dojenju nisem brala niti se o njem nisem izobraževala. Na to, da nama dojenje ne bi steklo, nisem niti pomislila. Preprosto sem se odločila, da bom dojila in to je bilo to. Že v času nosečnosti so me znanci spraševali, če mislim dojiti in to vprašanje me je vedno čudilo, saj se mi je dojenje zdelo osebna stvar matere in dojenčka. To, da sem ob svoji odločitvi poslušala, kakšne posledice dojenje pusti na prsih, da se nisem dobro odločila, da je brez veze dojiti, da je lažje dojenčka hraniti po steklenički, saj si takrat manj vezan nanj, raje ne bom komentirala. Tako kot obstajajo ekstremisti med zagovorniki dojenja, očitno obstajajo tudi ekstremisti med tistimi, ki zagovarjajo adaptirano mleko.

Prvi dnevi v porodnišnici
Takoj po porodu, ko je babica Nejo umila in oblekla, jo je pristavila k dojki in mala je začela v trenutku sesati. Kljub temu da nama je dojenje takoj lepo steklo in da je tudi v bolnici vsakič, ko sem jo pristavila k dojki, začela sesati, pa sem imela težave z mlekom, saj so bile moje dojke prvih nekaj dni mehke. Neja je prvi dan večinoma prespala. Zbujala se je nekje na tri ure, malce podojila in spala dlje. Isto je bilo tudi ponoči. Drugi dan pa se je začelo. Pogosteje je bila budna, več in dlje se je dojila, hkrati pa se je zdelo, kot da se ne more nasiti. Kako le, ko pa še nisem imela mleka. Ker se je drugi dan veliko priklapljala, so me izredno bolele bradavičke in po enem dnevu so postale razpokane in krvave. Bolečim bradavičkam pa se je zvečer pridružila še izjemna utrujenost, saj Neja kar ni in ni hotela zaspati in je bila stalno priklopljena na prsi. Ko me je sredi noči sestra vprašala, če ji da dodatek, sem takoj odgovorila s hvaležnim prosim. Tako je mala zaspala za tri ure, jaz pa sem si tačas tudi uspela malce odpočiti. Naslednji dan je bilo že boljše. Dobila sem začetno mleko, Neja pa je bila že bolj zadovoljna in tudi sita brez dodatka. Čeprav sem se sekirala zaradi mehkih prsi in ker ni bilo navala mleka, se je ob odhodu domov zredila nazaj na porodno težo (dodatek je dobila le drugi dan ponoči, od takrat dalje pa se je izrecno dojila), tako da sem bila prepričana, da z mlekom ne bom imela težav. Dejanski naval mleka pa sem dobila šele en teden po porodu. 

Pravljica? 
Ko v dotični Facebook skupini prebiram komentarje mamic, ki pišejo o dojenju kot o pravljici, razmišljam, da sem jaz očitno čudna, kajti meni se dojenje ne zdi prav nič pravljično. Zagotovo je lepo, ko enkrat steče, a hkrati se mi zdi, da za njim stoji ogromno trdega dela in truda. Meni se je zdelo dojenje prvih nekaj tednov izjemno naporno. Na začetku sem jo dojila sede. Sedela sem na kavču, stolu, postelji, a mi je bilo zelo neudobno, saj se je Neja dojila tudi po eno uro v kosu, posledice pa je trpel moj križ. Ko mi je patronažna pokazala pravilen položaj dojenja v leže, je bilo to zame odkritje Amerike. Križ me je prenehal boleti, hkrati pa sem si med dojenjem odpočila. Mastitisa na srečo še nisem imela (trkam po lesu) in upam, da ga tudi ne dobim, a prsi so me bolele že tolikokrat, da sem razmišljala o ukinitvi dojenja. Nekajkrat so me bolele tako zelo, da sem skoraj zajokala, ko se je Neja priklopila in sem samo čakala, da se odklopi, da bolečina mine. Kolikokrat na začetku ponoči nisem spala, ker so me prsi, polne mleka, bolele, saj je Neja spala celo noč. Dojenje vsekakor ni pravljica (vsaj zame ne), vseeno pa uživam v njem in izjemno sem ponosna na Nejin napredek, ki ga je dosegla z mojim mlekom. 

Najbolj tečno vprašanje
Oskarja za najbolj tečno vprašanje na svetu dobi: "A dojiš?" Sprašujejo te vsi - sorodniki, znanci, mimoidoči, neznanci, moški, ženske, mladi, starejši. Najraje bi vsem zabrusila nazaj: "Kaj te briga!" Pa ne zabrusim, ker hočem ohraniti neko stopnjo vljudnosti. Ampak res, no, kaj me ima ena ženska, ki niti ne ve mojega imena, pozna pa mojo mamo, ker sta 15 let nazaj delali skupaj, spraševati, če dojim. Dojenje je zasebna stvar mene in mojega dojenčka. Ob odgovoru, da dojim, vedno dobim pohvale, raje pa si ne predstavljam, kaj bi mi odvrnili, če bi rekla, da jo hranim z adaptiranim mlekom.

"Še vedno dojiš, pa zdaj je že velika punca."
Ko je Neja dopolnila 8 mesecev, so se začela vprašanja, če še vedno dojim in nasveti, da je sedaj že velika punca, ki bi morala jesti vse in da naj počasi preneham dojiti. Še dobro, da sem v zadnjih nekaj mesecih postala manj občutljiva na take komentarje in jih večinoma skušam preslišati. Neji dojenje še vedno predstavlja glavni vir prehrane, saj nerada je gosto hrano. Zvečer jo še vedno uspavam na dojki, dojim pa jo tudi ponoči. Sicer sem ponoči bolj kot ne njena duda (aktivno sesa le, ko se zbudi prvič) in včasih mi gre to že pošteno na živce, a po drugi strani jo imam ponoči rada ob sebi in všeč mi je, da me zjutraj zbuja njena rokica, ki me "boža". Neje vsekakor nekaj časa še ne mislim prenehati dojiti, do kdaj se bova dojili, pa tudi ne morem z zagotovostjo reči. Rada bi rekla, da bom počakala, da se sama odstavi, a imam občutek, da jo bom čez nekaj mesecev odstavila sama, saj si z Erikom želiva drugega otroka, v tandemu pa ne bi rada dojila. 

Kaj pa, če ti ne dojiš?
In kaj za to? Glavno, da je tvoj otrok sit in zadovoljen. Ne obsojam mamic, ki ne dojijo, saj verjamem, da bodo tudi one storile vse, da njihov dojenček ne bo lačen in če z dojenjem ne gre, ponudijo pač stekleničko adaptiranega mleka. Bolj se mi zdijo obsojanja vredne mamice, ki obsojajo in kritizirajo tiste mamice, ki ne dojijo. Navsezadnje smo vse na istem. Vse si želimo zadovoljne dojenčke, zato bi se morale podpirati ne glede na vse. Konec koncev pa ti nisi mama mojemu, sosedinemu ali Mickinemu otroku, ti si mama svojemu sončku in storila boš to, kar je najboljše za tvojega otroka, neodvisno od tega, kako bomo za svoje otroke poskrbele jaz, soseda ali Micka. 

SHARE:

Ni komentarjev

Objavite komentar

Blogger Template Created by pipdig